Vabljeni k prebiranju vtisov s pohoda, ki so jih slikovito zapisali učenci devetih razredov.

V sredo, 19. septembra 2023, smo se devetošolci odpravili na pohod po prelepih goricah okoli Dolge vasi in Lendave. Pohod nam je vzel ves dopoldan, zato smo bili proti koncu že malo izmučeni.

Pot smo začeli pri stari opekarni v dolgi vasi, kamor so nas pripeljali avtobusi iz šole. Po tem, ko smo izstopili iz avtobusa, smo takoj opazili mogočen dimnik, ki se je dvigal nad nami. Ta dimnik je hkrati tudi simbol stare, zapuščene opekarne, ki na žalost več ne obratuje. Pri stari opekarni smo se srečali z našim vodičem in se odpravili po cesti navzgor. Po nekaj minutah hoje  se nam je nenadoma pridružil lep pes, ki je ušel lastniku, medtem ko je ta nabiral kumare. Na žalost je lastnik po nekajminutnem prigovarjanju (psu, ne lastniku) psa odgnal domov, mi pa smo nadaljevali pot. Zaradi opazovanja gozdov in pogovora s prijatelji sploh nisem opazil, da smo zavili na gozdno cesto. Ob gozdu je običajno mirno in spokojno, a je takšno tišino težko doseči z več kot 70 devetošolci na pohodu. Med našo hojo smo že lahko zagledali opazovalni stolp Vinarium. Meni se je zdelo, da smo skoraj pri stolpu, a so se moje misli izkazale za napačne, saj smo imeli do Vinariuma še precejšen del poti. Končno smo prispeli do vrha hriba in pred nami se je razprostrl čudovit razgled. A na žalost se nismo ustavili, ampak smo nadaljevali pot. Nenadoma smo se znašli v naselju. To je pomenilo da smo že zelo blizu Vinariuma. In res, čez nekaj minut smo se znašli pred stolpom, kjer smo se vsi skupaj fotografirali. Pri stolpu smo se končno ustavili in imeli malico. Med malicanjem pa je do nas pristopila učiteljica in nas vprašala, ali bi se kdo povzpel na stolp, saj nam je vodič priskrbel sto odstotni popust na vzpon po stopnicah. Mene po toliko hoje ni preveč mikalo, da bi se moral vzpenjati po stopnicah, a je večina mojih sošolcev očitno mislila drugače, saj se jih je večina odločila, da gredo na stolp, nekateri pa smo raje ostali na tleh. Po malici sem opazil da pri Vinariumu prodajajo sladoled, in sem si seveda šel enega kupit. Sladoled je bil zelo dober, a čeravno je bil zelo velik, ga je prehitro zmanjkalo. Med tem, ko sem kupoval sladoled sploh nisem opazil, da se moji sošolci že vračajo s stolpa, kar je pomenilo, da so morali nadaljevati pot po cesti proti Lendavi. Na tem delu poti se ni zgodilo nič zanimivega, a to ne velja za pot v Lendavi, saj smo se tam ustavili na še enem sladoledu. Ker sem bil eden izmed zadnjih v vrsti za sladoled se sploh nisem imel časa usesti, ampak smo takoj krenili naprej proti cilju naše poti. Med zadnjim delom pohoda smo se sprehodili mimo sinagoge do trgovine Eurospin, kjer nas je pričakal avtobus. Hitro smo vstopili v avtobus in se po dolgem dopoldnevu odpeljali nazaj proti šoli.

Čeprav je bila pot dolga in smo se morali vzpenjati na manjše hribčke, mi je bilo zelo lepo. Med potjo smo se imeli čudovito, a sem bil vesel da smo končali, saj nisem najbolj športni tip človeka.

Prispevek so napisali učenci v sklopu ID Šolski blog

     V sredo, 20. 9. 2023, smo v šoli imeli športni dan. Na našem programu smo imeli ogled prečudovitega stolpa Vinariuma, ki se nahaja v Lendavi.

     V šolo smo prispeli kot običajno ob 8.15. Imeli smo prijetno vožnjo z avtobusi. Ustavili smo se pri stari, ne več obratujoči opekarni, ki me je po izgledu spominjala na več kot petsto let staro podrtijo. Tam smo se srečali z vodičem, ki nam je povedal nekaj o sebi. Predvideno smo imeli približno eno uro hoje.

Hodili smo enakomerno in počasi. Tu in tam smo naleteli tudi na kakšen malo bolj strm hribček. Takrat smo se začeli tudi malo spodbujati. Meni ni bilo preveč naporno prehoditi malo bolj strmega hribčka, saj sem v dobri kondicijski pripravljenosti. K temu sta mi pripomogla karate in hokej na travi. Seveda pa nikakor nisem mogel zaustaviti potenja mojega telesa. Po dolgi in pa naporni poti skozi prelepe gozdičke, med polji in vinogradi, sem končno zagledal prečudovit in mogočen stolp Vinarium. Takrat sem si zelo oddahnil, saj sem vedel, da je polovica naporne poti prehojena. Ko smo prišli do stolpa, smo s sovrstniki iz devetega razreda naredili čudovito skupinsko fotografijo. Med malo daljšim počitkom za malico sva se s prijateljem odločila povzpeti na več kot 50 metrov visok stolp Vinarium. Namesto dvigala sva ubrala kar stopnice, saj krepijo zdravje in ne porabijo nič elektrike. Stolp ima 240 stopnic do vrha, zato sva morala s prijateljem biti dobro pripravljena na tako visok in naporen podvig. Ko sva prišla na vrh, mi je poleg stopnic vzel še sapo tisti prečudoviti pogled na okolico. Lahko si videl 360 ⁰ okolice – vse  od Slovenije, Hrvaške, Madžarske in do Avstrije. Ampak zaradi moje velike lakote, pogled ni trajal dolgo. S prijateljem sva se spustila  dol po stopnicah, še hitreje kot sva prišla gor. Spodaj sem opravil malico in si privoščil še sladoled. Športni dan se je bližal h koncu, zato se je tudi moje doživetje. Potem smo se peš odpravili nazaj do avtobusov po drugi in malo manj napornejši poti. Srečni in zdravi smo se odpravili nazaj k šoli, kjer smo zaključili naš športni dan.

      To doživetje se mi je zdelo zelo smešno, veselo, poučno in tudi malo naporno. Upam, da bomo s šolo še kam potovali in da bodo druga doživetja in potovanja enako zabavna in malo manj naporna, kot je bilo to.

                                                                                                          Blaž Križanič, 9. c