Zadnji šolski dan v koledarskem letu 2023 je bil za učence še posebej čaroben. Po malici so se namreč odpravili v Maribor, kjer so si v tamkajšnjem Lutkovnem gledališču ogledali predstavo Čriček in mravlja.
“Predstava gledalce na igriv način, podkrepljen s slikovitimi lutkami in domišljeno glasbo, popelje skozi vse štiri letne čase in skozi njihove značilnosti in lepote ter hkrati nevsiljivo opozarja na pomembnost vzdrževanja iskrenih odnosov in medsebojne pomoči.”
Učenci so praznični utrip doživeli tudi skozi sprehod in ogled mesta Maribor.
Če bi slučajno kdo pozabil, da se je pričela pomlad in, da je 21. marec kar nekaj različnih področij vzelo za svoj dan, nas na to že tradicionalno spomni naša knjižničarka Cvetka, ki nam že zjutraj postreže s poezijo.
Tudi tokrat ni pozabila, da 21. marca obeležujemo dan poezije in nas je v zbornici pričakala košarica polna pesmi, ki pobožajo dušo.
21. marca obeležujemo tudi dan lutk in dan Downovega sindroma. Prav tako obeležujemo tega dne tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in dan gozdov.
Naj bo današnji dan sončen, pesniško navdahnjen, razigran, strpen in preživet v naravi.
Uživajte v prebiranju poezije, ki jo je za vas izbrala knjižničarka Cvetka:
Tone Pavček: Vprašanje
Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah
ali po maku,
diši po plavici
ali po vsem izgubljenem?
A. Bagola: Kdo sem
Kdo sem?
Dokler sem, ugotavljam.
Če ugotavljam, ne tavam.
Če ne tavam, vem.
Če vem, sem miren.
Če sem miren, sem srečnejši.
Če sem srečnejši, sem.
Če sem, živim.
Feri Lainšček: Kam pojde ljubezen
Ta misel je ptica, ki redko se vrne,
že dolgo si bivši in čas je nekdanji,
le ko na pómlad se veter obrne
mi zopet po tebi dišijo kostanji.
Odhajaš neslišno, kot prah se nabira,
v spominu že skoraj nevidna je slika:
na trgu nekdo se za mano ozira
s pogledom, ki krilo premika.
Blediva kot madež rdečega vina,
že zdavnaj je fajront in šli so cigani,
kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina,
kdo jo v brezpotju pogreje v dlani.
Neža Maurer: Nekaj ali nekdo
Vsak od nas je samotna gora,
otok, mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.
Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.
In nič več.
A. Borin: Najlepše
Najlepše na svetu, otroci?
To je veliko vprašanje.
Najlepše, najlepše, najlepše
je tisto čisto vsakdanje.
Najlepše je vriskati glasno
in zjutraj predramiti svet.
Najlepše je duhati slastno
rožnate vrtnice cvet.
Najlepše je stopati s kužkom
po poti, ki pelje v daljavo.
Najlepše poletne je kaplje
prestreči z razkuštrano glavo.
Najlepše je delati strastno
to, kar srce ti veleva.
Najlepše je gledati morje
in sonce, ki v njem zardeva.
Najlepše je trdno verjeti,
da je ljubezen kot ptica,
ki se domov vedno vrne,
kot vrne se k nam lastovica.
Tone Pavček: Pesem o reki
Misliti hočem kot misli reka.
Teči od izvira do izliva
kot ona, ki med bregove ujeta
nikoli ista in zmeraj živa
odteka v večnost
in neprenehoma biva.
Vse dosegljivo spodjeda
in nosi s sabo, umiva in spira
zablode časa, zagate dedov,
zaupanje vnukov, nevero,
zanos in zasluge in vse umirja
na pravo mero.
Teči torej. Preprosto kot reka.
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa
naročja vrb, kamor skriva
pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva
S. Kosovel: Kako lepo
Kako lepó bi biló
romati vse življenje
skozi zeleni gozd
in se ne ustaviti.
Biti kot gozdna ptica,
ki ne pozna poljan.
Biti človek
z dobrim
dobrim srcem.
Pravijo mi:
To bi ne bilo življenje.
A jaz jim odvračam:
Je li življenje bolest?
Tone Pavček: Bodi
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
Zato ne psuj,
Ne jadikuj
sam sebi tuj!
Se ne spodobi!
Temò izruj!
Bodi!
Neža Maurer: Daljica življenja
Čas je daljica:
omejena, določena.
Hodim po vrvi
in lovim ravnotežje.
Ne smem zgrešiti koraka,
da ne izgubim trenutka.
