Arhiv Značk: poezija
Pesem o prijateljstvu
Z učenci 4. b razreda smo v okviru podaljšanega bivanja obravnavali temo prijateljstvo. Pogovarjali smo se o tem kako sklepati prijateljstva, kaj pomeni biti dober prijatelj, kaj zanesljivo ne sodi v prijateljske odnose, kako reševati spore s prijatelji, kakšne prijatelje si želijo in kakšni naj bodo prijatelji do njih. Večina učencev je imela močan občutek, kakšen mora biti dober prijatelj. Po pogovoru so učenci razmišljali o sami vsebini pesmi. Vse to in še več so zapisali v svojem umetniškem izdelku. Učenke in učenci so se veselili skupnega soustvarjanja in sodelovanja, ter skozi ustvarjanje hkrati spodbujali prijateljstvo.
Besedilo in fotografije: Učiteljica Sandra Rudaš
Devetošolci odstirali skrito poezijo
“Blackout poetry” je zvrst poezije, kjer s senčenjem odvečnega besedila osvetlimo le določene besede in tako dobimo verze. Ta zvrst združuje dva medija: sliko in poezijo. Ker se pri tej zvrsti poezije uporabljajo že obstoječi teksti, jo nekateri imenujejo tudi “reciklirana” poezija.
Tega kar zahtevnega, a hkrati zelo zanimivega ustvarjanja so se lotili pri izbirnem predmetu Likovno snovanje 3. Mentorica Maša Mlinarič je učencem pripravila besedila iz časopisa, ki ga izdajajo brezdomci: Kralji ulice. Učenci so nato ta besedila večkrat prebrali in izpostavili besede, ki so tvorile verze. Tako so učenci skozi umetnost spregovorili o težavah in izzivih najstništva.
Izdelki so razstavljeni na hodniku predmetne stopnje, v prihodnosti pa bodo na ogled tudi širši javnosti.
O projektu pišejo tudi v časopisu Vestnik: https://vestnik.si/clanek/aktualno/skrita-poezija-1058960
Kaj vse je 21. marec?
Če bi slučajno kdo pozabil, da se je pričela pomlad in, da je 21. marec kar nekaj različnih področij vzelo za svoj dan, nas na to že tradicionalno spomni naša knjižničarka Cvetka, ki nam že zjutraj postreže s poezijo.
Tudi tokrat ni pozabila, da 21. marca obeležujemo dan poezije in nas je v zbornici pričakala košarica polna pesmi, ki pobožajo dušo.
21. marca obeležujemo tudi dan lutk in dan Downovega sindroma. Prav tako obeležujemo tega dne tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in dan gozdov.
Naj bo današnji dan sončen, pesniško navdahnjen, razigran, strpen in preživet v naravi.
Uživajte v prebiranju poezije, ki jo je za vas izbrala knjižničarka Cvetka:
Tone Pavček: Vprašanje Majhna, čisto majhna pesem je šla o prvem mraku po ozki stezici in se izgubila v polju zelenem. Kdo ve, diši zdaj po trobenticah ali po maku, diši po plavici ali po vsem izgubljenem? A. Bagola: Kdo sem Kdo sem? Dokler sem, ugotavljam. Če ugotavljam, ne tavam. Če ne tavam, vem. Če vem, sem miren. Če sem miren, sem srečnejši. Če sem srečnejši, sem. Če sem, živim. Feri Lainšček: Kam pojde ljubezen Ta misel je ptica, ki redko se vrne, že dolgo si bivši in čas je nekdanji, le ko na pómlad se veter obrne mi zopet po tebi dišijo kostanji. Odhajaš neslišno, kot prah se nabira, v spominu že skoraj nevidna je slika: na trgu nekdo se za mano ozira s pogledom, ki krilo premika. Blediva kot madež rdečega vina, že zdavnaj je fajront in šli so cigani, kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina, kdo jo v brezpotju pogreje v dlani. Neža Maurer: Nekaj ali nekdo Vsak od nas je samotna gora, otok, mogoče zvezda, ali nekaj še bolj samotnega, temnega v temi. Čudež je že to, da se pojavi nekaj ali nekdo, ki to temo razžari. In nič več. A. Borin: Najlepše Najlepše na svetu, otroci? To je veliko vprašanje. Najlepše, najlepše, najlepše je tisto čisto vsakdanje. Najlepše je vriskati glasno in zjutraj predramiti svet. Najlepše je duhati slastno rožnate vrtnice cvet. Najlepše je stopati s kužkom po poti, ki pelje v daljavo. Najlepše poletne je kaplje prestreči z razkuštrano glavo. Najlepše je delati strastno to, kar srce ti veleva. Najlepše je gledati morje in sonce, ki v njem zardeva. Najlepše je trdno verjeti, da je ljubezen kot ptica, ki se domov vedno vrne, kot vrne se k nam lastovica. Tone Pavček: Pesem o reki Misliti hočem kot misli reka. Teči od izvira do izliva kot ona, ki med bregove ujeta nikoli ista in zmeraj živa odteka v večnost in neprenehoma biva. Vse dosegljivo spodjeda in nosi s sabo, umiva in spira zablode časa, zagate dedov, zaupanje vnukov, nevero, zanos in zasluge in vse umirja na pravo mero. Teči torej. Preprosto kot reka. Od izvira pa do izliva. In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb, kamor skriva pesmice veter, in obzorja nedosegljiva S. Kosovel: Kako lepo Kako lepó bi biló romati vse življenje skozi zeleni gozd in se ne ustaviti. Biti kot gozdna ptica, ki ne pozna poljan. Biti človek z dobrim dobrim srcem. Pravijo mi: To bi ne bilo življenje. A jaz jim odvračam: Je li življenje bolest? Tone Pavček: Bodi Živeti. Zmeraj do kraja. Preživeti. Začeti skraja. Pa kaj zato, če svet ni raven! Pač bo, kar bo in nekaj zraven. Zato ne psuj, Ne jadikuj sam sebi tuj! Se ne spodobi! Temò izruj! Bodi! Neža Maurer: Daljica življenja Čas je daljica: omejena, določena. Hodim po vrvi in lovim ravnotežje. Ne smem zgrešiti koraka, da ne izgubim trenutka.