Pesem o prijateljstvu

Z učenci 4. b razreda smo v okviru podaljšanega bivanja obravnavali temo prijateljstvo. Pogovarjali smo se o tem kako sklepati prijateljstva, kaj pomeni biti dober prijatelj, kaj zanesljivo ne sodi v prijateljske odnose, kako reševati spore s prijatelji, kakšne prijatelje si želijo in kakšni naj bodo prijatelji do njih. Večina učencev je imela močan občutek, kakšen mora biti dober prijatelj. Po pogovoru so učenci razmišljali o sami vsebini pesmi. Vse to in še več so zapisali v svojem umetniškem izdelku. Učenke in učenci so se veselili skupnega soustvarjanja in sodelovanja, ter skozi ustvarjanje hkrati spodbujali prijateljstvo.

Besedilo in fotografije: Učiteljica Sandra Rudaš

Devetošolci odstirali skrito poezijo

“Blackout poetry” je zvrst poezije, kjer s senčenjem odvečnega besedila osvetlimo le določene besede in tako dobimo verze. Ta zvrst združuje dva medija: sliko in poezijo. Ker se pri tej zvrsti poezije uporabljajo že obstoječi teksti, jo nekateri imenujejo tudi “reciklirana” poezija.

Tega kar zahtevnega, a hkrati zelo zanimivega ustvarjanja so se lotili pri izbirnem predmetu Likovno snovanje 3. Mentorica Maša Mlinarič je učencem pripravila besedila iz časopisa, ki ga izdajajo brezdomci: Kralji ulice. Učenci so nato ta besedila večkrat prebrali in izpostavili besede, ki so tvorile verze. Tako so učenci skozi umetnost spregovorili o težavah in izzivih najstništva.

Izdelki so razstavljeni na hodniku predmetne stopnje, v prihodnosti pa bodo na ogled tudi širši javnosti.

O projektu pišejo tudi v časopisu Vestnik: https://vestnik.si/clanek/aktualno/skrita-poezija-1058960

Kaj vse je 21. marec?

Če bi slučajno kdo pozabil, da se je pričela pomlad in, da je 21. marec kar nekaj različnih področij vzelo za svoj dan, nas na to že tradicionalno spomni naša knjižničarka Cvetka, ki nam že zjutraj postreže s poezijo.

Tudi tokrat ni pozabila, da 21. marca obeležujemo dan poezije in nas je v zbornici pričakala košarica polna pesmi, ki pobožajo dušo.

21. marca obeležujemo tudi dan lutk in dan Downovega sindroma. Prav tako obeležujemo tega dne tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in dan gozdov.

Naj bo današnji dan sončen, pesniško navdahnjen, razigran, strpen in preživet v naravi.

Uživajte v prebiranju poezije, ki jo je za vas izbrala knjižničarka Cvetka:

Tone Pavček: Vprašanje

Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
 
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah
ali po maku,
diši po plavici
ali po vsem izgubljenem?


A. Bagola: Kdo sem
Kdo sem?
Dokler sem, ugotavljam.
Če ugotavljam, ne tavam.
Če ne tavam, vem.
Če vem, sem miren.
Če sem miren, sem srečnejši.
Če sem srečnejši, sem.
Če sem, živim.


Feri Lainšček: Kam pojde ljubezen

Ta misel je ptica, ki redko se vrne,
že dolgo si bivši in čas je nekdanji,
le ko na pómlad se veter obrne
mi zopet po tebi dišijo kostanji.

Odhajaš neslišno, kot prah se nabira,
v spominu že skoraj nevidna je slika:
na trgu nekdo se za mano ozira
s pogledom, ki krilo premika.

Blediva kot madež rdečega vina,
že zdavnaj je fajront in šli so cigani,
kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina,
kdo jo v brezpotju pogreje v dlani.

Neža Maurer: Nekaj ali nekdo
Vsak od nas je samotna gora,
otok, mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.
Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.
In nič več.


A. Borin: Najlepše
Najlepše na svetu, otroci?
To je veliko vprašanje.
Najlepše, najlepše, najlepše
je tisto čisto vsakdanje.

Najlepše je vriskati glasno
in zjutraj predramiti svet.
Najlepše je duhati slastno
rožnate vrtnice cvet.

Najlepše je stopati s kužkom
po poti, ki pelje v daljavo.
Najlepše poletne je kaplje
prestreči z razkuštrano glavo.

Najlepše je delati strastno
to, kar srce ti veleva.
Najlepše je gledati morje
in sonce, ki v njem zardeva.

Najlepše je trdno verjeti,
da je ljubezen kot ptica,
ki se domov vedno vrne,
kot vrne se k nam lastovica. 


Tone Pavček: Pesem o reki
Misliti hočem kot misli reka.
Teči od izvira do izliva
kot ona, ki med bregove ujeta
nikoli ista in zmeraj živa
odteka v večnost
in neprenehoma biva.

Vse dosegljivo spodjeda
in nosi s sabo, umiva in spira
zablode časa, zagate dedov,
zaupanje vnukov, nevero,
zanos in zasluge in vse umirja
na pravo mero.

Teči torej. Preprosto kot reka.
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa
naročja vrb, kamor skriva
pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva


S. Kosovel: Kako lepo
Kako lepó bi biló 
romati vse življenje
skozi zeleni gozd
in se ne ustaviti.

Biti kot gozdna ptica,
ki ne pozna poljan.

Biti človek
z dobrim
dobrim srcem.

Pravijo mi:
To bi ne bilo življenje.

A jaz jim odvračam:
Je li življenje bolest?


Tone Pavček: Bodi
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
Zato ne psuj,
Ne jadikuj
sam sebi tuj!
Se ne spodobi!
Temò izruj!
Bodi!

Neža Maurer: Daljica življenja
Čas je daljica:
omejena, določena.
Hodim po vrvi
in lovim ravnotežje.
Ne smem zgrešiti koraka,
da ne izgubim trenutka.